Blagovna znamka je ena izmed pravic, ki jih ščiti Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1). Z njo se zavaruje kakršen koli znak ali kombinacija znakov, ki jih je mogoče grafično prikazati in ki v gospodarskem prometu omogočajo razlikovanje enakega ali podobnega blaga oziroma storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja.
Kot blagovna znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Pri presoji, ali se znak lahko registrira kot znamka, se upoštevajo vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje uporabe znaka.
Katere so pravice imetnika blagovne znamke?
ZIL-1 v 47. členu določa, da ima imetnik znamke izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu.
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
- katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko;
- katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko;
- katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.
Vendar pa pri tem velja opozoriti, da registrirana znamka ne izključuje pravice drugega, da registrira enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga ali storitev, razen če gre za slovečo znamko.
Iz 48. člena ZIL-1 pa izhajajo nekatere omejitve pravic iz blagovne znamke, in sicer imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja:
- svoje ime ali naslov;
- označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev;
- znamko, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele;
- znak, ki je enak ali podoben znamki, če ga je tretji začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oziroma pred datumom prednostne pravice, če je ta v prijavi zahtevana.
Stroški registracije znamke
Višina pristojbin je odvisna od števila razredov mednarodne klasifikacije, v katere se razvršča zadevno blago oziroma storitev. Prijavna pristojbina za vključno tri razrede mednarodne klasifikacije znaša 100 EUR, za vsak nadaljnji razred pa še 20 EUR. Pristojbina za registracijo znamke z veljavnostjo za prvih deset let znaša 150 EUR, za vsak nadaljnji razred pa dodatnih 50 EUR. Skupni minimalni stroški znašajo torej 250 EUR.
Kljub temu, da registracija blagovne znamke predstavlja strošek, je zaradi izključne pravice do njene uporabe najboljša zaščita pred konkurenčnimi podjetji. Četudi podjetje izdela zelo prepoznaven znak, s katerim označuje svoje blago in storitve, to ne pomeni, da je le ta zaščiten. Znak postane blagovna znamka namreč šele z registracijo pri uradu za intelektualno lastnino posamezne države oz. organizacije.
Postopek registracije blagovne znamke
Blagovno znamko je potrebno prijaviti na Urad RS za intelektualno lastnino – le to lahko slovenski prijavitelji vložijo sami ali prek zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri uradu, tuji pa le preko zastopnika.
Pred registracijo blagovne znamke je v izogib raznim zapletom ter nepotrebnim stroškom pomembno predhodno preveriti, ali že obstaja enaka oziroma podobna znamka. Blagovne znamke, ki so že registrirane v Sloveniji so razvidne iz Informacijske baze znamk Urada Republike Slovenije za Intelektualno lastnino http://www2.uil-sipo.si/, kjer je določeno tudi, za katero blago ali storitve so glede na Nicejsko klasifikacijo registrirane.
Prijava blagovne znamke mora vsebovati zahtevo za registracijo znamke, seznam blaga oziroma storitev, ki jih znamka označuje, pri čemer morajo biti proizvodi in storitve v tem seznamu razvrščeni v skladu z mednarodno klasifikacijo blaga in storitev – t. i. Nicejsko klasifikacijo, prikaz znaka, potrdilo o plačilu prijavne pristojbine in pooblastilo zastopniku, če je prijava vložena prek njega.
Urad nato preveri, ali prijava izpolnjuje pogoje za registracijo znamke, ne preverja pa obstoja že prej registriranih enakih ali podobnih znamk. Kot znamka se med drugim ne more registrirati znak, ki ne more biti znamka, znak, ki nima razlikovalnega učinka, znak, ki označuje le vrsto, kakovost, namen, geografski izvor ali druge značilnosti blaga ali storitev, znak, ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja, ki sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost, znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev, kot tudi ne znak, ki zavaja javnost ali nasprotuje javnemu redu ali morali. Če prijava izpolnjuje vse predpisane pogoje, jo urad objavi v svojem uradnem glasilu.
Imetnik že prej registrirane enake ali podobne znamke lahko v treh mesecih od dneva objave prijave vloži pisni ugovor zoper registracijo. O ugovoru urad obvesti prijavitelja, nato pa na podlagi navedb iz ugovora in mnenja prijavitelja preveri njegovo utemeljenost.
Če ni vložen noben ugovor zoper registracijo znamke, urad po plačilu ustrezne pristojbine izda odločbo o njeni registraciji. Znamka velja deset let od datuma vložitve prijave in se lahko poljubno mnogokrat obnovi za nova desetletna obdobja. Takšna znamka pa velja le v Sloveniji.
Registracija blagovne znamke v tujini
Posamezne blagovne znamke ni mogoče zaščititi z eno samo prijavo, ki bi veljala za celoten svet. Prijave za znamke lahko vlagamo pri posameznem nacionalnemu uradu, poleg nacionalnih prijav pa poznamo še sistem znamke Evropske Skupnosti ter sistem mednarodnih znamk, znotraj katerega lahko vložimo znamko v več državah hkrati.
Blagovno znamko je mogoče registrirati za območje EU in za posamezne tretje države.
Znamka se za tuje države lahko registrira na tri načine.
Nacionalna prijava, vložena pri ustreznem organu tuje države
Prijavitelj lahko postopek izvede praviloma le prek zastopnika, ki je vpisan v register zadevne države. Pri večini držav je postopek podoben postopku pred slovenskim uradom, le da nekateri uradi pred registracijo tudi preverijo, ali obstajajo že prej registrirane iste ali podobne nacionalne znamke, kar je lahko razlog za zavrnitev prijave.
Mednarodna prijava po Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk in njegovem protokolu
V državah članicah Madridskega sporazuma o mednarodnem registriranju znamk in njegovem protokolu je mogoče registrirati znamko na osnovi prijave za slovensko znamko ali v primeru nekaterih držav na osnovi slovenske registracije. Prijavitelj vloži prijavo na ustreznem obrazcu pri slovenskem uradu skupaj s seznamom proizvodov oziroma storitev v francoskem oziroma angleškem jeziku in plača nacionalno pristojbino v višini 60 EUR ter mednarodne pristojbine.
Postopek za registracijo se začne pri slovenskem uradu in nadaljuje pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) v Ženevi ter organih držav, za katere se zahteva registracija. Prijavitelj potrebuje zastopnika v določenih primerih samo za postopek pred organi posameznih tujih držav.
Evropska prijava znamke
Prijavo lahko vloži vsak državljan Slovenije ali pravna oseba, ki ima sedež na njenem ozemlju, pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO, in sicer sam ali prek zastopnika, ki je vpisan v register tega urada.
Osnovna pristojbina za elektronsko prijavo znamke EU je 850 EUR in vključuje en blagovni/storitveni razred. Če vložite prijavo na obrazcu v papirnati obliki, znaša osnovna pristojbina 1000 EUR. Pristojbina za drugi blagovni/storitveni razred je 50 EUR. Pristojbina za tretji in vsak naslednji blagovni/storitveni razred je 150 EUR na razred. Tako registrirana znamka velja na celotnem območju Evropske unije.
Pravno varstvo
V primeru morebitnih kršitev pravic znamke se je najpametneje obrniti na zastopnika za znamke, ki bo glede na konkretno situacijo predlagal uveljavljanje primernega pravnega varstva. ZIL-1 namreč v zvezi z znamko predvideva zelo različna pravna varstva, kot je npr. tožba na ugotovitev ničnosti (114. člen ZIL-1), izpodbijanje pravice do znamke (116. člen ZIL-1), tožba za izbris znamke iz registra (119. člen ZIL-1), tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe (120. člen ZIL-1), tožba zaradi kršitve pravic po 47. členu ZIL-1 (121. člen ZIL-1) ter povrnitev škode (121.a člen ZIL-1).