Področje poslovne skrivnosti ter pravila določitve in varstva poslovne skrivnosti pred njeno protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem določa Zakon o poslovni skrivnosti, ki se uporablja od aprila 2019. S tem zakonom je bila v slovenski pravni red prenešena Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem.

 

Že Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. 38. člen ZDR-1 določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti, da gre pri teh informacijah za poslovno skrivnost. Pri tem ZDR-1 določa, da pojem poslovne skrivnosti določa Zakon o poslovni skrivnosti. 

 

Iz 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti izhaja, da poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

• je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;
• ima tržno vrednost;
• imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

 

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe.

 

Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

5. člen Zakona o poslovni skrivnosti določa, kdaj gre za protipravno pridobitev, uporabo in razkritje poslovne skrivnosti. Skladno s tem členom je pridobitev poslovne skrivnosti protipravna, če:

• se izvede z neposrednim nedovoljenim dostopom, prisvojitvijo ali kopiranjem dokumentov, predmetov, gradiv, vsebin ali elektronskih datotek, ki vsebujejo poslovno skrivnost ali je iz njih mogoče dognati poslovno skrivnost, ali z drugim ravnanjem, za katero se šteje, da je v nasprotju s poštenimi poslovnimi praksami;
• se pridobi od osebe, ki je poslovno skrivnost uporabljala ali razkrila protipravno, vendar je pridobitelj v času pridobitve za to vedel ali bi v danih okoliščinah to moral vedeti.

 

Uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti sta protipravna, če jo uporabi ali razkrije oseba, ki izpolnjuje enega od teh pogojev:

• poslovno skrivnost je pridobila protipravno;
• krši sporazum o zaupnosti ali katerokoli drugo dolžnost molčečnosti v zvezi s poslovno skrivnostjo;
• krši pogodbeno ali katerokoli drugo dolžnost omejitve uporabe poslovne skrivnosti;
• je v času uporabe ali razkritja vedela ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost, ki jo je pridobila od druge osebe, uporabljena ali razkrita protipravno.

 

Za protipravno uporabo poslovne skrivnosti se šteje tudi proizvodnja, ponujanje ali dajanje na trg blaga, ki je predmet kršitve, ali njegovo uvažanje, izvažanje ali skladiščenje v te namene, kadar je oseba, ki opravlja katero od teh dejavnosti, vedela ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost uporabljena protipravno.

 

Sodišče zavrne zahtevek imetnika poslovne skrivnosti, če ugotovi, da je bila poslovna skrivnost pridobljena, razkrita ali uporabljena:

• pri uresničevanju pravice do svobode izražanja in obveščanja, kot jo določa zakon, ki ureja medije;
• pri razkritju zlorabe, kršitve ali nezakonite dejavnosti, če je kršilec ravnal z namenom zaščite javnega interesa;
• pri uresničevanju pravic delavcev, če je poslovno skrivnost razkril delavec svojemu predstavniku, da bi zaščitil pravice in interese delavcev v skladu s predpisi, ki urejajo delovanje in varstvo predstavnikov delavcev, in
• v drugih primerih, kadar tako določa zakon ali predpisi Evropske unije.

 

Zakon o poslovni skrivnosti v 10. členu predvideva, da ima imetnik poslovne skrivnosti pravico do povrnitve škode po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika o povrnitvi škode. Kršilec je dolžan plačati imetniku poslovne skrivnosti odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, kadar pa tega zneska ni mogoče določiti pa v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu nadomestilu za zakonito uporabo poslovne skrivnosti.

 

Če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko imetnik poslovne skrivnosti zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve utrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne.  Če je premoženjska škoda večja kot civilna kazen, ima imetnik poslovne skrivnosti pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

 

Pojem poslovne skrivnosti določa tudi peti odstavek 236. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer se za poslovno skrivnost se štejejo listine in podatki, ki so z zakonom, statutom, pravili ali drugim splošnim aktom ali odredbo pristojnega organa ali druge upravičene osebe razglašeni za industrijsko, bančno ali drugo poslovno skrivnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice. Kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti, ki ga KZ-1 inkriminira v 236. členu, se stori s sporočanjem podatkov, ki so poslovna skrivnost, z omogočanjem, da nepoklicana oseba pride do podatkov, ki so poslovna skrivnost in pridobivanjem takšnih podatkov, da se izročijo nepoklicani osebi, pri čemer je že samo pripravljalno dejanje po teži izenačeno z dokončnim dejanjem, ko do izdaje poslovne skrivnosti dejansko pride. Pogoj za obstoj kaznivega dejanja je tudi neupravičeno ali protipravno ravnanje storilca, kar pomeni, da nima pravice sporočati, izročati ali pridobivati teh podatkov, česar pa se mora tudi zavedati.